Category: Preteklost

Znanstveniki so v preteklih dneh poročali o najdbi ostankov desetih ljudi, izmed katerih ostanki vsaj enega trupla segajo v obdobje 1300 pred našim štetjem. S to najdbo so prav gotovo omogočili nekatere dokaze o razvoju starih kultur v Mehiki.

Na tiskovni konferenci so znanstveniki povedali, da so v preteklem letu v parku Chapultepec Castle odkrili osem teles, medtem ko so dve telesi našli na mestu nekoliko oddaljenem od mesta najdišča prvih trupel. Za vse umrle je vzrok smrti trenutno še neznan.

Arheologinja Guadalupe Espinosa je povedala, da so odkritja del obsežnejšega projekta, ki so ga financirali v državnem muzeju za zgodovino, pri katerem je šlo za proučevanje kultur na tem področju pred prihodom Špancev.

Dve lobanji, ki so jih raziskovalci našli že leta 1967, naj bi po novih ocenah bili stari okoli 195.000 let, s čimer sta postali najstarejša človeška ostanka znana znanosti.

Ocena starosti najdenih lobanj izhaja iz ponovnih ocenitev starosti etiopskih kamnitih usedlin v okolici najdišča, kjer sta se nahajala fosila. Lobanji, znani kot Omo I in Omo II, sta tako prisotnost vrste Homo sapiens v Afriki potisnili za kar 40.000 let nazaj v zgodovino.

Primerka izvirata prav iz časa, v katerem naj bi se po mnenju strokovnjakov evolucionarno dvignila naša vrsta. Genske študije so pokazale, da se je Homo sapiens razvil v vzhodni Afriki, najverjetneje v Etiopiji ali Tanzaniji, pred okoli 200.000 leti.

»Gre torej za najstarejša znana primerka naše vrste, kako daleč nazaj v zgodovino pa bi vrsto Homo sapiens še lahko potisnili, preden bi se pomešala s katero drugo davno vrsto zgodnjih bitij, trenutno ni jasno,« je pojasnil dr. Henry Gee, založnik revije Nature.

Lobanje so prvič pritegnile oči javnosti že kmalu po tem, ko jih je v usedlinah vzdolž reke Omo na jugu Etiopije, v neposredni bližini mesta Kibish, odkril slavni lovec na fosile Richard Leakey. Najprej je našel lobanjo brez obraza in del okostja telesa (dele rok, nog in medenico) in primerek poimenoval Omo I, nato pa še zgornji del lobanje drugega primerka, ki jo je poimenoval Omo II.

Sedaj se je avstralsko ameriška skupina treh raziskovalcev, Ian McDougall, Frank Brown in John Fleagle, odločila ponovno preučiti najdbo in oceniti njeno starost. V namen raziskave so se, s pomočjo starih zapiskov in fotografij, vrnili na območje, kjer je Lakey izkopal primerke.

Po prvotnih ocenah iz leta 1967 naj bi bila fosila stara okoli 130.000 let. Ocene so temeljile na stopnji razpada radioaktivnih atomov urana, ki se nahaja v lupinah ostrig, najdenih v bližini lobanj. Ker pa mehkužci niso povsem zanesljiv pokazatelj časa, so se znanstveniki lotili ponovnih raziskav. Do novih rezultatov so prišli na podlagi modernejših proučevanj razkroja. Izkazalo se je, da primerka spadata v obdobje med 104.000 in 196.000 let, medtem ko dodatni podatki o davnih poplavah na področju reke Omo pričajo o tem, da je starost najdbe bližje 196.000 letom.

Do sedaj so za najstarejši znani primerek vrste Homo sapiens veljale lobanje, odkrite v sedimentih v bližini vasi Herto na vzhodu Etiopije, ki segajo v obdobje pred 154.000 in 160.000 leti.

Kosti, ki so jih pred mesecem dni povsem po naključju odkrili v Teksasu, naj bi po mnenju arheologov pripadale vrsti kolumbijskih mamutov, ki so v Teksasu živeli pred 9.000 do 40.000 leti.

Že ob prvem pogledu na ogromne kosti so bili paleontologi prepričani, da gre za prazgodovinsko, slonu podobno žival. Vendar pa je velikost kosti med drugim kazala tudi na to, da kost ne pripadajo mastodontu.

Kolumbijski mamuti, ki so tehtali okoli devet ton, njihovi okli so lahko zrasli tudi do pet metrov, so bližnji sorodniki volnatih mamutov, le da so za razliko od njih živeli v toplejših krajih.