Umrl Maurice Hilleman

V ponedeljek 11. aprila 2005 je v 85. letu starosti umrl Maurice Hilleman, človek, ki je razvil cepiva proti številnim pogostim boleznim: mumpsu, ošpicam, rdečkam, noricam, hepatitisu A in B, pljučnici, meningitisu in gripi.

V svoji več kot 40-letni karieri je razvil več kot tri ducate različnih cepiv in najverjetneje rešil več življenj kot kateri koli drugi znanstvenik 20. stoletja. Med drugim je Hilleman raziskoval obnašanje virusov in analiziral genske spremembe, do katerih pride z vsako mutacijo virusa gripe. Njegovo delo je epidemologom omogočilo sledenje razvoju virusa, s čimer je mogoče pravočasno opozoriti na nevarnost pendemije in razviti cepiva.

Maurice Ralph Hilleman se je rodil 30. avgusta 1919 v Montani, kamor so se v 19. stoletju iz Nemčije priselili njegovi predniki. Ker mu je mati med porodom umrla, so skrb zanj in njegovih sedem bratov in sestra prevzeli sorodniki. Življenje na kmetiji, ker je bil obkrožen z domačimi živalmi, ga je že zelo zgodaj navdušilo nad biologijo.

Sprva je študiral na državni univerzi v Montani, nato pa doktoriral na univerzi v Chicagu. Za diplomsko delo je izbral raziskovanje chlamydie, bakterije, ki povzroča spolne bolezni, o čemer je bilo takrat znanega le malo. Vendar pa je Hillemanu uspelo razviti protitelesca, ki so mu omogočila identificirati različne podvrste bakterije.

Ko je zapustil Chicago, se je Hilleman zaposlil kot raziskovalec v farmacevtskem podjetju EJ Squibb. V komaj letu dni mu je uspelo razviti cepivo za zaščito ameriški čet na daljnem vzhodu pred japonskim B encephalitisom oziroma potencialno smrtno boleznijo možganov.

Po končani vojni je sprejel službo na inštitutu Walter Reed Army v Washingtonu, kjer je vodil raziskave respiratornih virusov. V teh prvotnih raziskavah je ugotovil, da virus gripe sčasoma mutira, za kar so ljudje sposobni razviti naravno imunost, medtem ko vsake toliko pride do večjih genskih sprememb virusa, na katerega ljudje niso odporni.

Med izbruhom gripe v Aziji leta 1957 mu je kmalu postalo jasno, da je virus doživel eno izmed večjih mutacij. Po analizah virusa je ugotovil, da nihče nima protitelesc za boj z virusom; zaradi strahu, da bi se ponovil izbruh tako imenovane španske gripe iz leta 1918, ki je zahtevala življenja več kot 20 milijonov ljudi, je o nevarnosti nemudoma obvestil WHO (World Health Organisation) in proizvajalce cepiv, ki jim je poslal vzorce virusa. Prav tako je vztrajal, da rejci kokoši prizanesejo z življenji kokoši, ki bi jih drugače poklali, kar mu je omogočilo oploditev milijonov jajc potrebnih za pripravo novega cepiva. Do trenutka, ko je bolezen dosegla Ameriko, je imel pripravljenih že 40 milijonov odmerkov cepiva in tako rešil na tisoče in tisoče življenj.

Leta 1957 se je pridružil farmacevtskemu podjetju Merck in delal kot vodja oddelka za celično biologijo, v okviru katerega so razvijali nova cepiva proti običajnim otroškim boleznim.

Štiri leta kasneje je razvil cepivo proti ošpicam, s katerim je vse od srede 60. let naprej, ko je cepivo prišlo na tržišče, vsako leto rešil več kot milijon življenj.

Ko je Hillemanova štiriletna hči leta 1963 zbolela za mumpsom, se je poglobil v raziskave novega cepiva. Uspelo mu je izolirati virus, nato pa z istim postopkom, s katerim mu je uspelo razviti cepivo proti ošpicam, s pomočjo hčerkinega virusa, leta 1967 razvil tudi cepivo proti mumpsu.

Leta 1969 je razvil cepivo proti nemškim ošpicam in nato še kombinacijo treh cepiv, imenovano MMR, ki so ga pri Mercku začeli prodajati leta 1971. Navkljub nedavnim polemikam o povezavi cepiva z avtizmom, MMR še vedno ostaja ključna sestavina preventivne medicine v pediatriji.

Hilleman je skupaj s svojo raziskovalno skupino razvil osem izmed štirinajstih cepiv, s katerimi se cepi otroke zahodnega sveta. Poleg tega je razvil tudi cepivo proti hepatitisu B, enemu glavnih vzrokov za raka na jetrih. Leta 1971 je razvil cepivo za zdravljenje Marekove bolezni, pogoste in usodne vrste limfnega raka.

Hilleman se je pri Merku upokojil leta 1984 in postal svetovalec WHO. Leta 1998 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za znanost, ki mu jo je podelil takratni predsednik ZDA Reagan.

You may also like...