Category: Zvezde, Planeti

Nove fotografije, ki jih je Huyhens na Zemljo poslal s površja Titana, kažejo na to, da so reke in jezera Saturnove največje lune polne metanovega dežja.

»Imamo dokaze o številnih Zemlji podobnih procesih, kot so na primer dež, erozija in abrazija, le da gre na Titanu za nekoliko bolj eksotične materiale,« je pojasnil Marty Tomasko, eden izmed številnih odgovornih za potek misije.
Znanstveniki so potrdili, da so vsi procesi zelo aktivni.

Tekočina, ki se pretaka po površju Titana je pomagala ustvariti kanale med hribovji ledene vode, ki jih je na slikah možno jasno videti.

Po mnenju znanstvenikov je na Titanu moralo ne dolgo pred pristankom Huyhensa močno deževati. Sedaj pa se je metan že vpil v površje.

Odkritja na stotin planetov izven našega osončja v zadnjem desetletju je pri večini znanstvenikov vzpodbudila misel, da v vesolju obstaja več Zemlji podobnih planetov. Vendar je najnovejša študija pokazala, da se morda motijo.

Martin Beer z Univerze v Leicesterju v Veliki Britaniji s svojo raziskovalno skupino nasprotuje teoriji o nenavadnosti našega sončnega sistema v primerjavi s planetnimi sistemi drugih zvezd. Izpostavil je, da bi do sedaj odkriti tuji planeti lahko nastali iz povsem drugačnega procesa formacije, kot je ta, s pomočjo katerega je nastala Zemlja. Če to drži, potem po Beerovem mnenju v vesolju ne obstaja prav veliko Zemlji podobnih planetov.

Večino planetov okoli drugih zvezd je možno zaznati na podlagi majhnih nihanj, ki jih povzročajo spremembe na soncu. Gibanja povzroča gravitacijska sila planeta na matično zvezdo. Ker so zvezde veliko večje kot planeti, so ti učinki majhni in šele v zadnjem desetletju, ko so teleskopi postali dovolj izpopolnjeni in natančni, jih je mogoče zaznati. Kljub temu je nihaje možno zaznati le z večjih planetov, ki so približno tako veliki kot Jupiter – ogromne plinske gmote v našem Sončnem sistemu. Trenutno še ni mogoče zaznati planetov velikosti Zemlje.

Jupiter ne nudi možnosti življenja: je premrzel, v glavnem sestavljen iz gostih plinov. Tako je zelo malo verjetno, da bi podobni planeti izven našega osončja nudili pogoje za življenje. Vendar pa astronomi upajo, da če jim uspe izven našega osončja odkriti takšen planet, jim bo v njegovi okolici morda uspelo odkriti tudi kakšen manjši, Zemlji podoben planet.

Prav temu pa Beer nasprotuje. On trdi, da so lastnosti skoraj vseh znanih planetov izven našega osončja precej drugačne od Jupitrovih. Meni, da niso nastali z istim postopkom formacije kot Jupiter, zato najverjetneje večina izmed njih tudi nima manjših planetov v spremstvu.

Japonska vesoljska agencija JAXA v začetku naslednjega meseca načrtuje polet obliki puščice podobnega letala, ki naj bi med letom dosegel kar dvakratno hitrost zvoka. Test za državo predstavlja odločilni korak na poti k razvoju supersoničnega naslednika, sedaj že upokojenega Concorda.

Testi, ki sledijo triletnemu premoru po prvem poskusnem letu letala brez človeške posadke, ki se je končal z strmoglavljenjem letala, predstavljalo naslednjo generacijo supersoničnega transporta.

Takaaki Akuto, predstavnik za tisk japonske vesoljske agencije, je povedal, da so japonski strokovnjaki letalo v teh treh letih precej izboljšali in so prepričani, da bo tokratni poskusni let uspel.

Uspešna misija bo agenciji nedvomno omogočila sredstva, potrebna za izvajanje dodatnih testiranj, da bi razvili plovilo, ki bo na svojem krovu naenkrat poneslo več kot 300 potnikov in doseglo dvakratno hitrost zvoka, kar pomeni, da bo let iz Tokia v Los Angeles trajal le približno štiri ure.

JAXA namerava testno plovilo prvič izstreliti (pritrjeno na raketo March 2) 15. septembra in drugič 15. oktobra iz avstralske zračne baze Woomera. Če bo 10 milijonov ameriških dolarjev vredna misija uspela, načrtuje JAXA še niz podobnih testov in upa, da bo Concordovega naslednika v zrak spravila že do leta 2020.

Objekt z veliko gostoto potuje skozi galaktično ravnino približno 400.000 km/h, kar je štirikrat hitreje od povprečne hitrosti zvezd v njegovi bližini.

Vendar Zemljanom ni treba skrbeti – črna luknja, trenutno oddaljeno kakšnih 6.000 svetlobnih let, najbrž nikoli ne bo obiskala naše kozmične soseščine.

“Prihaja bližje, vendar nas bo zgrešila za 1.000 svetlobnih let,” je rekel Ray Villard, predstavnik za stike z javnostjo pri Hubble Space Telescope, kjer so odkrili črno luknjo in jo poimenovali GRO J1655-40.

“Ne morem reči, če se bo kdaj v prihodnosti bolj približala, toda medzvezdne razdalje so tako ogromne, da se po vsej verjetnosti ne bo nikoli tako približala, da bi lahko škodovala našemu sončnemu sistemu,” je nadaljeval Vallard.

Toda po astronomskih meritvah je razdalja dokaj majhna, če upoštevamo, da velikost Mlečne ceste znaša okoli 90.000 svetlobnih let.

Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba preleti v enem letu, kar je približno 9,5 bilijonov kilometrov.

Felix Mirabel, vodilni znanstvenik pri raziskavah črne luknje, je mnenja, da je črna luknja GRO J1655-40 nastala v centru Mlečne ceste, ki je rojstni kraj zvezd naše galaksije.

Po mnenju Mirabela in njegovih kolegov je eksplozija uničujoče supernove povzročila nastanek črne luknje in jo poslala v smeri našega sončnega sistema, kar so objavili v novembrski številki Astronomy and Astrophysics.

“To je prva črna luknja, pri kateri smo zasledili, da se hitro premika skozi ravnino naše galaksije,” pravi Mirabel in dodaja: “Takšne premikajoče se črne luknje so bile predvidene v teoriji, toda GRO J1655-40 je prva, ki smo jo zasledili v stvarnem svetu.

Znanstvenikom je uspelo slediti pobegli črni luknji s proučevanjem njene zvezde spremljevalke, starega rdečega velikana, od katerega GRO J1655-40 konstantno črpa materijo.

Črne luknje so področja vesolja s tako veliko gravitacijo in gostoto, da jim ne more uiti niti svetloba. Takšne z maso od 3,5 do 15 mase zvezde, kot je tudi GRO J1655-40, se smatrajo za uničene zvezde.

Po desetletju in pol delovanja v zemeljski orbiti je najslavnejši vesoljski teleskop vse bližje upokojitvi.

Prav ta teden se obeležuje petnajsto obletnico postavitve Hubbla, ki ga nekateri označujejo za do sedaj najuspešnejšo vesoljsko misijo v Zemljino orbito. Od 25. aprila 1990 je teleskop posnel več kot 750.000 slik in na Zemljo tedensko poslal za več kot 120 gigabitov podatkov.

Kar težko bi se bilo odločiti kateri Hubblov dosežek je bil največji. Morda ta, da je znanstvenikom omogočil pogled globoko v oddaljeno vesolje, jim omogočil opazovati nastajanje novih zvezd, ali morda galaktične trke itd.

Ko je Nasa konec februarja 2005 objavila svoj proračun za leto 2006 je izgledalo, da je s Hubblom konec. V projekt za popravilo »bolehnega« teleskopa so namenili le 93 milijonov ameriških dolarjev, večino izmed njih je namenjenih varnemu potovanju teleskopa iz orbite, le malo sredstev pa so namenili vzdrževanju teleskopa, ki je ključnega pomena za njegovo ohranitev. Brez dodatnega popravila bodo njegove baterij vzdržale le še do leta 2007, morda do leta 2008. Velik vpliv na popravila teleskopa je imela tudi katastrofa plovila Columbia leta 2003, zaradi katere so pristojni odpovedali več misij za popravilo Hubbla.

Kakorkoli že, se je žarek upanja za Hubble pokazal, ko je svoje predsedovanje Nasi nastopil Michael Griffi, ki je obljubil ponovno proučitev možnosti človeške misije za popravilo teleskopa. Višina stroškov bi dosegla okoli milijardo ameriških dolarjev. V kolikor bo misija odobrena, bo na Hubble odpotovala skupina astronavtov, ki bo teleskopu zamenjala baterije in izvedla nekaj nujnih popravil. V kolikor misija ne bo odobrena bo proti Hubblu odpotovalo le manjše vesoljsko plovilo, brez človeške posadke, ki bo poskrbelo za varen pristanek teleskopa v ocean.

Hubblov naslednik naj bi bil vesoljski teleskop James Webb, ki naj bi ga v orbito namestili avgusta leta 2011.

Astronavt Salizhan Sharipov je v vesolju tako zrasel, da se ne more več usesti v svoj stol na krovu vesoljskega plovila Soyuz.

Rusi, ki se na vse načine trudijo Sharipova čimprej vrniti na Zemljo, so pojasnili, da je nesrečnik zrasel zaradi brez težnostnega prostora, v katerem je preživel zadnje štiri mesece svojega življenja.

Znanstveniki so povedali, da bo astronavt za uspešno vrnitev na Zemljo moral obleči posebno, izredno tesno obleko, znano kot obleka pingvin. Obleka bo nekoliko skrčila Sharipova, da bo lahko sedel na svoje mesto Soyuza in se vrnil domov.

Najnovejše Nasine fotografije so pokazale, da Mars morda ni rdeč. Slike je posnelo vesoljsko vozilo Spirit, ki se že nekaj dni nahaja na Rdečem planetu.

Fotografije trenutno skušajo barvno uravnovesiti na približno takšno barvo, kot bi jo človek videl, če bi stal na površju Marsa.

Ray Arvidson, vodilni znanstvenik projekta Spirit, je povedal, da bodo znanstveniki morda potrebovali več tednov, da bodo izvedli barvne izračune, s pomočjo katerih bodo prišli do prave barve. Pričakuje se, da se bo izkazalo, da je površje Marsa pravzaprav srednje čokoladne barve.

Medtem je znanstveno delo Spirita, ki na Marsu čaka na nadaljnja navodila, zmotila močna nevihta v Avstraliji. Nasini znanstveniki naj bi podatke do Spirita na Marsu pošiljali preko antene v Canberri, vendar je trenutno signal zaradi močne nevihte preslab za nadaljevanje projekta. Kljub temu pa je rover na Marsu popolnoma varen in čaka na nadaljnja navodila.

Ruski kozmonavt Sergei Krikalev je postavil novi rekord v največ časa preživetega v vesolju. Do pretekle sobote je namreč kar 748 dni svojega življenja preživel v vesolju.

S tem je podrl prejšnji rekord, ki ga je že nekaj časa držal njegov sodelavec, ruski kozmonavt Sergei Avdeyev, z 747 dni in 14 minutami življenja v vesolju.

Krikalev, ki je trenutno poveljnik ISS (International Space Station oziroma Mednarodne vesoljske postaje) naj bi na krovu vesoljske ploščadi ostal vse do 7. oktobra letos.

Sergei Krikalev se je rodil v Leningradu (danes St. Petersburg) leta 1958. Bil je član ruske in sovjetske državne letalske akrobatske skupine in že v mladosti nagrajen s številnimi laskavimi naslov, kot so junak Sovjetske zveze, leninov red itd. Leta 1985 je bil izbran za kozmonavta in leto kasneje zaključil urjenje. V svoji bogati dvajsetletni karieri je leta 1988 precej dni preživel tudi na vesoljski postaji Mir. Prav tako je bil član prve ekipe, ki je ostala na ISS.

Ameriško-ruski vesoljski misiji se je pridružil leta 1994.

Računalniški modeli, ki so jih izdelali strokovnjaki z Univerze Kolorado v ZDA, nakazujejo, da so šest kilometrov široke in približno 91,5 m visoke izbokline na Jupitrovi luni Evropa, nastale zaradi mehurjev ledu, ki so jih na površje potisnili vroči tokovi.

Ugotovitve so močno navdušile širok krog znanstvenikov, saj jih je veliko prepričanih, da bi pod ledeno skorjo, ki prekriva Evropo, lahko obstajalo življenje.

Kljub temu da je površje Evrope sestavljeno iz širnega ledenega področja, njeno notranjost ogrevajo učinki močne Jupitrove gravitacije. Tukaj so sile plimovanja najverjetneje ustvarile slan vodni svet, kjer bi lahko obstajalo življenje.

Ker se ocean nahaja pod dvajset kilometrov debelo plastjo ledu, bi bilo izredno težko najti vsakršno obliko življenja, ki bi na Evropi morda lahko uspevala, vendar pa bi ledeni mehurji lahko življenje potisnili bližje površju, kjer bi jih lahko zaznali.

NASINI strokovnjaki načrtujejo, da jim bo v roku desetletja uspelo na Evropo poslati raketoplan, s katerim bodo zaznali znake mikrobov na površju Jupitrove lune.