Znanstveniki so odkrili do sedaj največji krater meteorja na Zemlji. Skrit pod saharskim peskom v Egiptu je vse do današnjih dni ostal neodkrit.

Najdba kraterja je potrdila teorije o tem, da je Zemlja v bližnji preteklosti utrpela številne udarce meteoritov.

Prvi je nenavadno krožno geološko strukturo v Sahari opazil Philippe Paillou z Univerze Bordeaux že lansko leto. Po številnih satelitskih posnetkih in analizah področja so znanstveniki ugotovili, da je struktura del ogromnega polja okoli 100 kraterjev, velikih kar 5.000 kvadratnih kilometrov.

Kraterji merijo v premeru med 20 in 2000 metrov. Za primerjavo: do sedaj največji znan krater v Argentini se je raztezal čez področje okoli 60 kvadratnih kilometrov.

Do sedaj so znanstveniki raziskali šele 13 kraterjev in potrdili, da so rezultat udarcev meteoritov. Grobe ocene obdobja nastanka kraterjev segajo v obdobje pred okoli 50 milijoni let, kar pomeni sorazmerno mlado obdobje geološke zgodovine Zemlje.

Velikost kraterjev nakazuje na to, da je najverjetneje šlo za dva meteorja, ki sta se med vstopom v Zemljino atmosfero razpadla in povzročila več skoraj sočasnih udarcev v Zemljo.

Na Kitajskem so našli za dlan veliko jagodo.

Nedvomno gre za do sedaj največjo znano jagodo na svetu, ki pa si je predvsem zaradi bojazni, da je bil sadež vzgojen z nevarnimi kemikalijami ali genskega inženiringa, še nihče ni upal poskusiti.

Kako je lahko jagoda postala tako ogromna, trenutno še ni jasno.

Mati treh otrok se je namesto, da bi plačala kazen za nepravilno parkiranje, odločila tri mesece preživeti v zaporu, da bi se odpočila od svojih “zahtevnih” otrok in “lenega” moža.

Maria Brunner je presrečna mahala sosedom v slovo, ko so jo policisti odpeljali na odsluženje kazni, ki jo je doletela, ker ni pravočasno poravnala računa v višini 50 angleških funtov in je zaradi tega kazen narasla na 2.500 angleških funtov.

“Odprla nam je vrata in videti je bila resnično vesela, morda celo olajšana, ko nas je zagledala pred vrati,” je povedal eden izmed policistov, ki so jo prišli aretirati.

Osemintridesetletna mati in žena je povedala, da ima dovolj vsakodnevnega garanja za življenje svoje družine, medtem ko njen mož “ves dan sedi in ne počne prav ničesar”. “Dokler mi bo omogočena hrana in vsakodnevno tuširanje bom prav z veseljem ostala v zaporu. Tako bom končno imela čas za počitek in sprostitev,” je povedala.

Prav za prav je kazen za nepravilno parkiranje dobil njen petintridesetletni brezposelni mož, po tem, ko se je po mestu vozil z ženinim avtom in malomarno parkiral.

Kot je sama povedala, se je sprva precej ustrašila, nato pa na celo stvar pogledala s svetlejše plati in se za nekaj časa odločila zapustiti družino. Kljub temu pa bo njeno bivanje v zaporu najverjetneje precej kratko, saj se njen mož na vse načine trudi zbrati denar za plačilo kazni.

V ponedeljek 11. aprila 2005 je v 85. letu starosti umrl Maurice Hilleman, človek, ki je razvil cepiva proti številnim pogostim boleznim: mumpsu, ošpicam, rdečkam, noricam, hepatitisu A in B, pljučnici, meningitisu in gripi.

V svoji več kot 40-letni karieri je razvil več kot tri ducate različnih cepiv in najverjetneje rešil več življenj kot kateri koli drugi znanstvenik 20. stoletja. Med drugim je Hilleman raziskoval obnašanje virusov in analiziral genske spremembe, do katerih pride z vsako mutacijo virusa gripe. Njegovo delo je epidemologom omogočilo sledenje razvoju virusa, s čimer je mogoče pravočasno opozoriti na nevarnost pendemije in razviti cepiva.

Maurice Ralph Hilleman se je rodil 30. avgusta 1919 v Montani, kamor so se v 19. stoletju iz Nemčije priselili njegovi predniki. Ker mu je mati med porodom umrla, so skrb zanj in njegovih sedem bratov in sestra prevzeli sorodniki. Življenje na kmetiji, ker je bil obkrožen z domačimi živalmi, ga je že zelo zgodaj navdušilo nad biologijo.

Sprva je študiral na državni univerzi v Montani, nato pa doktoriral na univerzi v Chicagu. Za diplomsko delo je izbral raziskovanje chlamydie, bakterije, ki povzroča spolne bolezni, o čemer je bilo takrat znanega le malo. Vendar pa je Hillemanu uspelo razviti protitelesca, ki so mu omogočila identificirati različne podvrste bakterije.

Ko je zapustil Chicago, se je Hilleman zaposlil kot raziskovalec v farmacevtskem podjetju EJ Squibb. V komaj letu dni mu je uspelo razviti cepivo za zaščito ameriški čet na daljnem vzhodu pred japonskim B encephalitisom oziroma potencialno smrtno boleznijo možganov.

Po končani vojni je sprejel službo na inštitutu Walter Reed Army v Washingtonu, kjer je vodil raziskave respiratornih virusov. V teh prvotnih raziskavah je ugotovil, da virus gripe sčasoma mutira, za kar so ljudje sposobni razviti naravno imunost, medtem ko vsake toliko pride do večjih genskih sprememb virusa, na katerega ljudje niso odporni.

Med izbruhom gripe v Aziji leta 1957 mu je kmalu postalo jasno, da je virus doživel eno izmed večjih mutacij. Po analizah virusa je ugotovil, da nihče nima protitelesc za boj z virusom; zaradi strahu, da bi se ponovil izbruh tako imenovane španske gripe iz leta 1918, ki je zahtevala življenja več kot 20 milijonov ljudi, je o nevarnosti nemudoma obvestil WHO (World Health Organisation) in proizvajalce cepiv, ki jim je poslal vzorce virusa. Prav tako je vztrajal, da rejci kokoši prizanesejo z življenji kokoši, ki bi jih drugače poklali, kar mu je omogočilo oploditev milijonov jajc potrebnih za pripravo novega cepiva. Do trenutka, ko je bolezen dosegla Ameriko, je imel pripravljenih že 40 milijonov odmerkov cepiva in tako rešil na tisoče in tisoče življenj.

Leta 1957 se je pridružil farmacevtskemu podjetju Merck in delal kot vodja oddelka za celično biologijo, v okviru katerega so razvijali nova cepiva proti običajnim otroškim boleznim.

Štiri leta kasneje je razvil cepivo proti ošpicam, s katerim je vse od srede 60. let naprej, ko je cepivo prišlo na tržišče, vsako leto rešil več kot milijon življenj.

Ko je Hillemanova štiriletna hči leta 1963 zbolela za mumpsom, se je poglobil v raziskave novega cepiva. Uspelo mu je izolirati virus, nato pa z istim postopkom, s katerim mu je uspelo razviti cepivo proti ošpicam, s pomočjo hčerkinega virusa, leta 1967 razvil tudi cepivo proti mumpsu.

Leta 1969 je razvil cepivo proti nemškim ošpicam in nato še kombinacijo treh cepiv, imenovano MMR, ki so ga pri Mercku začeli prodajati leta 1971. Navkljub nedavnim polemikam o povezavi cepiva z avtizmom, MMR še vedno ostaja ključna sestavina preventivne medicine v pediatriji.

Hilleman je skupaj s svojo raziskovalno skupino razvil osem izmed štirinajstih cepiv, s katerimi se cepi otroke zahodnega sveta. Poleg tega je razvil tudi cepivo proti hepatitisu B, enemu glavnih vzrokov za raka na jetrih. Leta 1971 je razvil cepivo za zdravljenje Marekove bolezni, pogoste in usodne vrste limfnega raka.

Hilleman se je pri Merku upokojil leta 1984 in postal svetovalec WHO. Leta 1998 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za znanost, ki mu jo je podelil takratni predsednik ZDA Reagan.

Znanstveniki, ki so izkopavali na arheološkem omočju na zahodu Hondurasa, so povedali, da so menda odkrili 1.450 let stare ostanke 69 ljudi in 30 odlično ohranjenih zgradb iz časa kulture Majev.

Mesto Copan, približno 300 kilometrov zahodneje od Tegucigalpa, ki naj bi bilo prestolnica, se je razcvetelo med letoma 250 in 900 našega štetja. Bilo je del obširnega majevskega imperija, ki se raztezal vzdolž predelov današnje Mehike, Belizeja, Gvatemale, Salvadorja in Hondurasa.

Seiichi Nakamura, eden izmed članov arheološke skupine, ki je sodeloval pri izkopavanjih, je povedal, da najdba najverjetneje predstavlja ostanke ljudi, ki so v Copanu živeli red približno 500 leti. Mesto pa naj bi bilo prvič poseljeno že v obdobju 1.200 pred našim štetjem.
Raziskovalci upajo, da bo območje za turiste odprto že leta 2007.